Antične Atene: prva revolucija v parfumeriji

Kozmetiko so Grki prevzeli od Egipčanov, vendar gre Grkom zasluga, da so lepotilnim dišavam, ki so bile doma z bregov Nila, dodali olja, odišavljena s cvetjem. To je bil prvi pomemben mejnik v zgodovini parfumerije! Opraviti imamo z namakanjem v olju ali tekoči maščobi, za takšno pripravo pa so potrebovali posebne bronaste posode, ki so jih glede na potrebno temperaturo segrevali z morsko vodo, peskom ali pepelom. Najčešče uporabljeno cvetje: vrtnice, vijolice, lilije. (Drugi zgodovinski mejnik je že omenjena arabska metoda destilacije z alkoholom, tretjega pa so leta 1830 zakoličili v Franciji z izumom sintetičnih dišav.)

Uporaba dišav je bila po eni strani — kot beremo v Iliadi in Odiseji – še vedno tesno povezana z verskimi obredi (Ahil je okopal in odišavil Hektorjevo truplo, preden ga je izročil Priamu, in še Aleksander Veliki je med romanjem v Trojo velel na Ahilovem grobu natrositi cvetja in zažgati dišave). Po drugi strani si ni bilo mogoče predstavljati gostij, na katerih ne bi dehtelo cvetje, medtem ko so se drugačne dišave širile iz kamnitih ali kovinskih posod na visokih podstavkih. In tako je govoril strogi Diogenes: “Zakaj si polivati lase z dišavami? Bežne hlape odnaša veter in od tega imajo korist samo ptice. Sam si raje okopam noge v odišavljeni vodi, katere vonjave mi potem ovijejo telo.«

V Hipokratovi Grčiji je bila parfumerija skraja veja medicine. Verjeli so, da dišeče kopeli koristijo koži in da vdihavanje aro-matičnih hlapov pomaga pri zdravljenju nekaterih bolezni. Z dišečimi olji so se mazilili tudi vojaki in športniki, dišavili so pra-pore, konje in celo pse. Pretiravanje je šlo tako daleč, da je sloviti zakonodajalec Solon (6. stoletje pr. n. št.) celo prepovedal pripravo in prodajo dišav na svojem ozemlju.

 

Srednji vek in renesansa: nadišavljena Evropa

V Franciji je kralj leta 1190 uradno priznal parfumersko obrt, na medicinski šoli v Montpellieru pa so uvedli študij rastlin, njihovih kemičnih sestavin in snovi. Trgovina s surovinami, uvažanimi z Jutrovega, je bila kajpada nekaj stoletij v rokah Benetk. Okrog leta 1370 se je pojavila slovita “ogrska vodica”, ki jo je menda sestavil neki menih (izključno za ogrsko kraljico Elizabeto, ki si je prizadevala, da bi se omožila s poljskim kraljem – štela je 70 pomladi). To je bila kompozicija na osnovi cvetov oranževca, vrtnice, poprove mete, melise, limone in predvsem rožmarina. Na trgu z dišavami je prevladovala kar nekaj stoletij.

Modne vzgibe je polagoma zamenjala skrb za telesno nego. Pomembno vlogo je imela Marija Medičejska , ki je najela stalnega parfumerja in osnovala v Parizu pravcat laboratorij, lansirala pa je tudi modo “ciprskih ptičkov”, ki so bili oblikovani iz mehke odišavIjene snovi in ki so jih obešali pod strop. Iz teh časov je tudi “nerolij-ska esenca”, hlapljivo olje, pridobljeno z ekstrakcijo iz cvetov oranževca in imenovano po vojvodinji Orsini de Neroli (še danes ga zelo uporabljajo tako v parfumeriji kot v slaščičarstvu). In še ena poroka kulinarične in kozmetične umetnosti: markiz Frangipani je na osnovi grenkih mandeljev sestavil “francipanski parfum”, dišavo, ki je bila sicer namenjena za impregnacijo usnjenih izdelkov, vendar je že v 16. stoletju prodrla tudi v kuhinjo.

V Evropi se je že uveljavljal francoski Jug, kjer so vse intenzivneje gojili cvetje, v čedalje bolj specializiranih laboratorijih pa izpopolnjevali tako destilacijsko kot ekstrakcijsko tehnologijo. Precioze, gizdave dame iz tega “velikega stoletja”, so prisegale na florentinska mazila (na osnovi lilije), na španske voske z jasminom, na esence iz Nice in Genove. Ogrska vodica je bila še vedno v čislih, prav tako ciprska. Mnoge gospe pa so rade kar doma pripravljale dišave, katerih sestava je bila včasih kar zapletena. Parfumirali so tedaj prav vse — blazine, pahljače, papir, lasulje -in nič čudnega, če so Ludviku XIV. rekli tudi »najbolj dišeči kralj na svetu”.

Takšna dišavna ihta je toliko bolj razumljiva, ker so v stoletju baroka močne parfume uporabljali tudi kot toaletna in dezinfekcijska sredstva. Dišeča vodica, so verjeli, ne zastre samo neprijetnega vonja, temveč kratko in malo opravi z umazanijo.

Sredi 18. stoletja je nastal tudi eden od najslavnejših parfumerskih izdelkov – kolonjska voda. Iznajdba te citronske alkoholne raztopine, odišavljene z grenko pomarančo in bergamotko (“prava” formula je morala vsebovati 30% nerolijske esence) pripisujejo družini Farina, vendar so njene korenine globlje. Nekateri dokazujejo, da je recept po vzoru ogrske vodice sestavil že leta 1690 neki Paolo Feminis iz Milana, ga pozneje zaupal nečaku Farini, živečemu v Kolnu, potem pa naj bi se v začetku 19. stoletja prikazal v Parizu.

Po dmgih virih sta brata Farina v Bologni leta 1709 z izdelkom aqua admirabilis (lat. čudovita voda) navdušila francoske vojake, ki so bili med sedemletno vojno stacionirani v tem mestu. Eden od bratov se je pozneje ustalil v Kolnu in tam zaslovel zaradi svoje Kolnischivasser No. 4711 (to je bila hišna številka njegove prodajalne). V renskem narečju kolonjski vodi še danes rečejo ottekolong, kar je popačenka francoskega izraza “eau de Cologne”, to pa pomeni dobesedno “kolonjska voda«.

Kakorkoli že, leta 1863 sta bratranca Galleta v Parizu ustanovila parfumerijo in sodobno tovarno, v kateri sta začela izdelovati kolonjsko vodo po receptu Farine (podedovala sta ga od nekega dmgega par-fumerja). Njuna Eau de Cologne Jean-Marie Farina je še danes uspešnica hiše Roger et Galet, ki je znana tudi po kolonjskih vodah z 80 do 85 odstotno vsebnostjo alkohola.

Tekst zgodovina parfumov je odlomek iz knjige “Ognjemet dišav” Vilka Novaka-Čipčija, Forma sedem, izdano v Ljubljani 1999 od strani 6 do 29. Poglavje: Dišave preteklosti, preteklost dišav